Naslov: Miklavž 31 a 3304 Tabor

Starešina: Šolinc Bojan tel. 041 335 274

Tajnik: Šmit Maksimiljan tel. 031 524 111

Gospodar: Škornik Aleksander tel. 041 661 725

Območje jugozahodnih robov spodnje Savinjske doline ali severnih delov Zasavskega hribovja, hribovit svet sredi katerega s prepadnimi stenami vzbuja svojo pozornost Krvavica ki je vidna daleč naokoli, tod je lovišče članov lovske družine Tabor. Razgiban svet katerega manjši del odpade na ravnine, ki se hitro povzpnejo v položnejše gričevje, to pa preide v sredogorje pestrih oblik in globoko vrezanih jarkov. Bujni gozdovi bukve, hrasta, smreke, javorja, rdečega bora, jelke in kostanja, s svojimi plodovi nudijo izjemne življenjske pogoje prostoživečim živalim.

Lovstvo ima v teh krajih že stoletno tradicijo, saj njegovi začetki segajo daleč v zgodovino. Nekoč skrbno urejeno zasebno lovišče, je po drugi svetovni vojni prešlo v upravljanje lovski družini »Sveti Jurij ob Taboru«, ki je bila ustanovljena leta 1947 na pobudo nekaterih vidnejših krajanov »Šentjurja«. Podobno kot vse lovske družine tistega časa, so se tudi taborski lovci soočali s posledicami vojne, predvsem siromaštva in z njim pogojenega krivolova. Vendar to med njih ni vnašalo malodušja, saj so se pogumno spoprijeli z vsemi nastalimi problemi in pričeli z zglednim urejanjem lovišča ter gojitvijo divjadi v njem. Velik preobrat na področju lovstva v Taboru je pomenila ponovna ustanovitev »sedanje« lovske družine, saj je bila prejšnja v letu 1963 zaradi nepravilnosti v poslovanju prisilno razpuščena. Novoustanovljena lovska družina »Tabor« je pogumno začrtala svojo pot, po kateri uspešno hodi še danes. V Miklavžu nad Taborom so si že leta 1958 zgradili tudi lovsko kočo, katero smo pred štirimi leti dogradili in v njej uredili vse potrebne prostore za normalno društveno dejavnost.

Danes lovska družina Tabor upravlja z loviščem skupne površine 3.526 ha, ki se razprostira od vrha Čemšeniške planine na zahodu do Grajske vasi na vzhodu. Na severu je omejeno z regionalno cesto od Prekope proti Celju, na jugu pa sega vse do Vrhov. Večina lovišča (3.374 ha) je umeščena med lovne površine, ostalo predstavljajo zaselki, ceste in druge urbane površine.

Temeljna in gospodarsko najpomembnejša vrsta divjadi v lovišču je srnjad, ki ji lovci namenjamo največ pozornosti. Njena številčnost se je po drugi svetovni vojni močno dvignila, saj je znašal odstrel te divjadi v 50 – tih letih prejšnjega stoletja le desetino sedaj izvedenega. Po dostopnih podatkih so v taborskih gozdovih prvega divjega prašiča opazili že na pogonih leta 1929. Prvi prašič pa naj bi bil uplenjen pod streli domačega lovca leta 1949. Od takrat se je njegova prisotnost stalno dvigovala, tako da je danes poleg srnjadi druga najpomembnejša divjad v lovišču, saj mu mešani gozdovi z obilico kostanja, bukve in hrasta nudijo izjemno ugodne življenjske pogoje. Območje Krvavice in Brložne naseljuje še stalna kolonija gamsa, ki je bila pred mnogimi desetletji tu umetno naseljena. Ugodni pogoji so mu omogočili, da se je v tem okolju dobro prilagodil, zaradi česar se je številčno okrepil in se danes počasi širi na območja sosednjih lovišč. Od male divjadi je najbolj številčna lisica, sledijo ji kuna belica, jazbec, kuna zlatica, pižmovka in navadni polh. Dokaj pogosto je moč opaziti raco mlakarico, ki smo ji že pred več desetletji v Virtah uredili manjši račnik. Pogosta je tudi šoja in sraka, še posebej pa siva vrana. Intenzivno kmetijstvo ki je značilno za nižinski del lovišča, pa je praktično izrinilo fazana ter poljsko jerebico iz tega območja. Prisotnost poljskega zajca ki ga je bilo vse do leta 1970 v nižinskem delu lovišča izjemno veliko, je zadnja desetletja zelo redka. Pred desetletji je na Čemšeniški planini bilo redno slišati petje divjega petelina, tudi gozdnega jereba se je dalo srečati v presvetljenih bukovih gozdovih. Še vedno pa v taborskih gozdovih slišimo oglašanje sove, tudi velika uharica se občasno prikaže. Dokaj številčna sta kanja in kragulj, tudi skobec in postovka skrbita za ekološko ravnovesje v naravi. Ptic pevk je razmeroma veliko, prav tako duplarjev, predvsem velikega detla in zelene ter črne žolne.

Taborski lovci se bomo še naprej trudili, da bi »naše« lovišče ohranili takšno, kot so nam ga v upravljanje prepustili naši očetje in spoštovanja vredni lovci.